torek, 01. maj 2012

Brevet po Dolenjeski in Beli krajini uspel

Pravzaprav je bil to brevet po Dolenjski, Suhi krajini in Beli krajini. Letos prvič in prav gotovo ne zadnjič. V organizaciji našega ŠD BIK.SI nam je še vreme služilo. Pravzaprav je bilo na trenutke kar prevroče, saj mi je na števcu kazalo najvišjo temperaturo 33 stopinj. Od članov našega športnega društva sta se poleg mene tega breveta udeležila še Tanja in Matej.

V soboto, 28.4.2012, se nas je ob šestih zjutraj na parkirišču restavracije Prepih, nekaj kilometrov južno iz Novega mesta, v smeri proti Metliki, zbralo 27 randonneurjev, od tega ena ženska, vsi pa smo bili iz Slovenije. Lepo število udeležencev za ne ravno lahkoten brevet. Po nekaj obveznih napotkih udeležencem, med drugim tudi, naj ne pretiravajo z razkazovanjem moči, ker se jim lahko na koncu maščuje, je prva skupina že štartala. Kmalu za njo še naslednja in tako dalje. Sam sem počakal do sedmih in morebitne zamudnike. Ni jih bilo in točno ob sedmih sem še sam krenil na pot. Vozil sem s starejšim aluminijastim Wilierjem, s katerim sem bil tudi v Franciji na znamenitem PBP.

Do prve kontrolne točke je kar dobro letelo, čeprav nisem vozil do skrajnosti. Povprečje 30 km/h se je do Trebnjega še dvignilo, potem pa so se že začeli prvi klančki. Najprej Dečja vas, pa Rdeči kal, mimo Dobrniča na Železno in že sem bil spet na stari magistralki. To je bil pravzaprav daljši obvoz okoli Trebnjega, ki pa mi je izredno všeč in sem ga že večkrat vozil na Aleksejevih dobrodelnih kolesarjenjih, vendar takrat vedno v nasprotni smeri. Vmes sem prehitel Dušana, ki je vmes enkrat že zgrešil traso in si jo malo podaljšal. 

Sledil je lep in položen klanec na Medvedjek, na katerem so obeležja v spomin na slovensko osamosvojitveno vojno, takoj po Velikem Gabru pa sem dohitel tudi štiri kolesarje KK Djak iz Nove Gorice. Skupaj smo oddelali še vzpon iz Zagorice, potem pa sem nadaljeval v hitrejšem tempu. Spet smo se srečali na naslednji kontrolni točki v Baru Levček nedaleč od Žužemberka, od koder se je ravno odpravljala večja skupina s Tanjo, Matejem, Edijem, obema Simonoma, ... ''Le peljite naprej, vas bom že dohitel'' sem jim rekel, napolnil bidon s pijačo in že sem nadaljeval. 

Žužemberk. Levo na glavno cesto in takoj desno v spust. Vidim Tanjino skupino, kako se zgublja v predmestju velemesta Žužemberk. Menda se GPS ne sklada s potno knjigo in so si namesto položne poti iz potne knjige raje izbrali zelo strmo a krajšo pot. Tudi prav, jaz bom šel po položnejši. Povprečje je še vedno blizu 30 km/h. Takrat za sabo slišim pok, ki pa je bil malo drugačen kot takrat, ko povoziš kak kamenček, ki ga potem odbije v kako železno ograjo. Nekaj metrov naprej, ko sem vozil čez most čez Krko sem začutil zelo nestabilno kolo. Ustavim in ... Štala! Špica na zadnjem obroču je počila. Raztegnem zavoro, a obroč še vedno drsa. Zelo je zvit, ob ponovnem pregledu opazim, da je špica izruvana iz obroča. Z mano sta Simon in Damjan, Ustavili so se tudi Djakovci, ki pa so kmalu šli naprej. Kaj prida se ni dalo storiti. Opravim par telefonskih klicev in dobim namig, da bi mi lahko zadnji obroč posodil Slavko. Ja, ravno tisti Slavko, ki bi moral biti z nami, saj običajno ne manjka na nobenem slovenskem brevetu. Ta dan pa je zbolel in ostal doma. ''Takoj pridem'' in že je bil pri meni. Vmes je tudi Damjan nadaljeval pot. 

Cel postanek je trajal okoli eno uro, ampak spet sem lahko vozil. Slavko, hvala, res hvala. Kmalu prehitim Damjana, malo zatem spet Dušana, ki se ne more načuditi, kako sem bil spet za njim. Pa, seveda, spet je klanec. Suha krajina je enkratna za kolesarjenje. Ni ravnine. Le gor in dol. No, še vsakega klanca je bilo konec in že sem bil na ravnini. Kakih 30 km jo je bilo, potem pa spet klanec proti Novi vasi, kjer je že bila naslednja kontrolna točka. Tja spet pridem ravno v času, ko se Tanjina skupina odpravlja naprej. Kmalu grem tudi sam naprej, tokrat nadaljujeva skupaj s Simonom Krašno. Najprej v klanec, potem pa spust proti Loškemu potoku. Tam dohitiva skupino s Tanjo, Matejem, Edijem, Simonom Gregorčičem, ... Bolj ali manj nadaljujemo skupaj in že se spuščamo proti mejnemu prehodu Podplanina. Že pred štartom sem opozarjal na ta zelo strm in ovinkast spust, kljub temu pa je eden od udeležencev grozljivo padel. Neverjetno, kako sta oba s kolesom preživela le z malo odrgnin. Velika sreča! 

Sledil je spust ob Čabranki na hrvaškem delu trase. Deset kilometrov ga je bilo, potem pa spet v Slovenijo in že smo v Osilnici, kjer je naslednja kontrolna točka. V hotelu Kovač smo se okrepčali s pašto in solato. Nekaterim se že pozna utrujenost, saj je za nami že skoraj 200 prevoženih kilometrov. 

Nadaljevanje je potekalo ob Kolpi. Večinoma ravnina, vmes le sem in tja kak krajši klanček, ravno prav za treniranje intervalov. Skoraj celo ravnino sem bil spredaj. Večkrat sem se ozrl nazaj, če je sploh kdo zadaj, saj ni bilo nikogar slišati. Pa so bili, le tiho so bili kot na pogrebu. Nobene debate in heca. 

No, potem smo končno le dočakali malo bolj razgiban teren. Najprej tri kilometrski vzpon do Predgrada, pa potem še malo klančka do Starega trga. Vmes smo se ustavili še v eni gostilni ob cesti z namenom le napolniti bidone, a se je postanek kmalu kar razvlekel. Tudi nadaljevanje je bilo pestro. Štiri kilometrski vzpon na Tančo goro se je sicer iz začetnih 14% postavil malo bolj položno in že smo se hitro spuščali proti Dobličam in Kanižarici. Od tam do Vinice ni ravnine, a se tempo večinoma vseeno ni spustil pod 30 km/h. 

Na zadnjo kontrolno točko pred ciljem, ki je bila v Ziljah v Okrepčevalnici BIN, kjer je kolesarjem prijazna točka, smo prispeli ravno pred temo. Lastnica nam je pripravila sendviče, ki so zelo teknili po celodnevnem prehranjevanju z raznim čokoladami, geli in podobnim.

Nadaljujemo v večji skupini, ki pa se na razgibanem terenu kmalu zabije na več manjših, do cilja je le še okoli 60, večinoma nezahtevnih, kilometrov. Za Semičem nas čaka le še zaključni klanček na Jugorje in kasneje na Vahto in končno ... Spust do cilja pri Motelu Prepih, ki se nam je prikazal po 328 prevoženih kilometrih in dobrih 4300 višinskih metrih. 

Prijetno utrujeni in večinoma navdušeni nad traso smo pojedli še telečjo obaro, ki so nam jo pripravili v restavraciji. Tudi palačinke presenečenja so bile enkratne, menda tudi tiramisu in ostale sladke dobrote. 

Malo pred uradnim koncem sta z malo razlike v cilj prispela še Damjan in Dušan. Žal tega breveta nista končala dva udeleženca, nekateri pa so se prvič spopadli s tako dolgo razdaljo. Kakorkoli že, iz srca čestitam vsem, ki ste uspeli, dvema, ki pa jima ni uspelo, pa želim, da jima naslednjič to uspe.

Med udeleženci nas je bilo tudi nekaj takih, ki gremo čez nekaj dni na DOS. To je bila prava priložnost za testiranje forme. Nekateri so v zastrašujoče dobri formi in so po mojem mnenju v najožjem krogu favoritov za stopničke v solo konkurenci. Moja forma sicer ni taka kot lani, a še vedno dovolj dobra, da ob normalnem poteku dirke, ne bi smelo biti težav s prihodom v cilj. Dobrih 300 kilometrov solo vožnje je bil zelo dober trening. 

Tanja je zgodba zase. Po skoraj enomesečni kolesarski pavzi zaradi ledvičnega kamna, ki so ji ga odstranili šele pred nekaj dnevi, je vozila neverjetno dobro in je brez večjih težav prišla v cilj. Čestitke, Tanja, spet si bila edina ženska, ki se je opogumila in nastopila brevetu!

Matej je že izkušen randonneur, zato mu niti kriza ni prišla do živega in je suvereno pripeljal v cilj. Čestitam!

Ta brevet nam je ponudil neskončno število klancev, spustov, ravnine, izredno lepe pokrajine in večinoma neprometne ceste. In seveda spoznavanje krajev, kamor običajno le redko zaidemo. Ne morem se odločiti, kateri del pokrajine mi je bil najlepši. Povsod je bilo lepo.

Vsekakor pa ta brevet ni za vsakogar in od udeležencev terja več kot dobro fizično in psihično pripravljenost. Nslednje leto bo spet. Boš zraven?

Ni komentarjev:

Objava komentarja