Pravzaprav je bil to brevet po 
Dolenjski, Suhi krajini in Beli krajini. Letos prvič in prav gotovo ne 
zadnjič. V organizaciji našega 
ŠD BIK.SI nam je še vreme služilo. Pravzaprav je bilo na trenutke kar prevroče, 
saj mi je na števcu kazalo najvišjo temperaturo 33 stopinj. Od članov našega športnega društva sta se poleg mene tega breveta udeležila še Tanja in Matej. 
V soboto, 28.4.2012, se nas je ob šestih zjutraj na parkirišču 
restavracije Prepih,
 nekaj kilometrov južno iz Novega mesta, v smeri proti Metliki, zbralo 
27 randonneurjev, od tega ena ženska, vsi pa smo bili iz Slovenije. Lepo
 število udeležencev za ne ravno lahkoten brevet. Po nekaj obveznih 
napotkih udeležencem, med drugim tudi, naj ne pretiravajo z 
razkazovanjem moči, ker se jim lahko na koncu maščuje, je prva skupina 
že štartala. Kmalu za njo še naslednja in tako dalje. Sam sem počakal do
 sedmih in morebitne zamudnike. Ni jih bilo in točno ob sedmih sem še 
sam krenil na pot. Vozil sem s starejšim aluminijastim Wilierjem, s 
katerim sem bil tudi v Franciji na znamenitem PBP.
Do
 prve kontrolne točke je kar dobro letelo, čeprav nisem vozil do 
skrajnosti. Povprečje 30 km/h se je do Trebnjega še dvignilo, potem pa 
so se že začeli prvi klančki. Najprej Dečja vas, pa Rdeči kal, mimo 
Dobrniča na Železno in že sem bil spet na stari magistralki. To je bil 
pravzaprav daljši obvoz okoli Trebnjega, ki pa mi je izredno všeč in sem
 ga že večkrat vozil na 
Aleksejevih
 dobrodelnih kolesarjenjih, vendar takrat vedno v nasprotni smeri. Vmes 
sem prehitel Dušana, ki je vmes enkrat že zgrešil traso in si jo malo 
podaljšal. 
Sledil
 je lep in položen klanec na Medvedjek, na katerem so obeležja v spomin 
na slovensko osamosvojitveno vojno, takoj po Velikem Gabru pa sem 
dohitel tudi štiri kolesarje 
KK Djak
 iz Nove Gorice. Skupaj smo oddelali še vzpon iz Zagorice, potem pa sem 
nadaljeval v hitrejšem tempu. Spet smo se srečali na naslednji kontrolni
 točki v Baru Levček nedaleč od Žužemberka, od koder se je ravno 
odpravljala večja skupina s Tanjo, Matejem, Edijem, obema Simonoma, ... 
''Le peljite naprej, vas bom že dohitel'' sem jim rekel, napolnil bidon s
 pijačo in že sem nadaljeval. 
Žužemberk.
 Levo na glavno cesto in takoj desno v spust. Vidim Tanjino skupino, 
kako se zgublja v predmestju velemesta Žužemberk. Menda se GPS ne sklada
 s potno knjigo in so si namesto položne poti iz potne knjige raje 
izbrali zelo strmo a krajšo pot. Tudi prav, jaz bom šel po položnejši. 
Povprečje je še vedno blizu 30 km/h. Takrat za sabo slišim pok, ki pa je
 bil malo drugačen kot takrat, ko povoziš kak kamenček, ki ga potem 
odbije v kako železno ograjo. Nekaj metrov naprej, ko sem vozil čez most
 čez Krko sem začutil zelo nestabilno kolo. Ustavim in ... Štala! Špica 
na zadnjem obroču je počila. Raztegnem zavoro, a obroč še vedno drsa. 
Zelo je zvit, ob ponovnem pregledu opazim, da je špica izruvana iz 
obroča. Z mano sta Simon in Damjan, Ustavili so se tudi Djakovci, ki pa 
so kmalu šli naprej. Kaj prida se ni dalo storiti. Opravim par 
telefonskih klicev in dobim namig, da bi mi lahko zadnji obroč posodil 
Slavko. Ja, ravno tisti Slavko, ki bi moral biti z nami, saj običajno ne
 manjka na nobenem slovenskem brevetu. Ta dan pa je zbolel in ostal 
doma. ''Takoj pridem'' in že je bil pri meni. Vmes je tudi Damjan 
nadaljeval pot. 
Cel
 postanek je trajal okoli eno uro, ampak spet sem lahko vozil. Slavko, 
hvala, res hvala. Kmalu prehitim Damjana, malo zatem spet Dušana, ki se 
ne more načuditi, kako sem bil spet za njim. Pa, seveda, spet je klanec.
 Suha krajina je enkratna za kolesarjenje. Ni ravnine. Le gor in dol. 
No, še vsakega klanca je bilo konec in že sem bil na ravnini. Kakih 30 
km jo je bilo, potem pa spet klanec proti Novi vasi, kjer je že bila 
naslednja kontrolna točka. Tja spet pridem ravno v času, ko se Tanjina 
skupina odpravlja naprej. Kmalu grem tudi sam naprej, tokrat nadaljujeva
 skupaj s Simonom Krašno. Najprej v klanec, potem pa spust proti Loškemu
 potoku. Tam dohitiva skupino s Tanjo, Matejem, Edijem, Simonom 
Gregorčičem, ... Bolj ali manj nadaljujemo skupaj in že se spuščamo 
proti mejnemu prehodu Podplanina. Že pred štartom sem opozarjal na ta 
zelo strm in ovinkast spust, kljub temu pa je eden od udeležencev 
grozljivo padel. Neverjetno, kako sta oba s kolesom preživela le z malo 
odrgnin. Velika sreča! 
Sledil
 je spust ob Čabranki na hrvaškem delu trase. Deset kilometrov ga je 
bilo, potem pa spet v Slovenijo in že smo v Osilnici, kjer je naslednja 
kontrolna točka. V hotelu 
Kovač smo se okrepčali s pašto in solato. Nekaterim se že pozna utrujenost, saj je za nami že skoraj 200 prevoženih kilometrov. 
Nadaljevanje
 je potekalo ob Kolpi. Večinoma ravnina, vmes le sem in tja kak krajši 
klanček, ravno prav za treniranje intervalov. Skoraj celo ravnino sem 
bil spredaj. Večkrat sem se ozrl nazaj, če je sploh kdo zadaj, saj ni 
bilo nikogar slišati. Pa so bili, le tiho so bili kot na pogrebu. Nobene
 debate in heca. 
No,
 potem smo končno le dočakali malo bolj razgiban teren. Najprej tri 
kilometrski vzpon do Predgrada, pa potem še malo klančka do Starega 
trga. Vmes smo se ustavili še v eni gostilni ob cesti z namenom le 
napolniti bidone, a se je postanek kmalu kar razvlekel. Tudi 
nadaljevanje je bilo pestro. Štiri kilometrski vzpon na Tančo goro se je
 sicer iz začetnih 14% postavil malo bolj položno in že smo se hitro 
spuščali proti Dobličam in Kanižarici. Od tam do Vinice ni ravnine, a se
 tempo večinoma vseeno ni spustil pod 30 km/h. 
Na zadnjo kontrolno točko pred ciljem, ki je bila v Ziljah v 
Okrepčevalnici BIN,
 kjer je kolesarjem prijazna točka, smo prispeli ravno pred temo. 
Lastnica nam je pripravila sendviče, ki so zelo teknili po celodnevnem 
prehranjevanju z raznim čokoladami, geli in podobnim. 
Nadaljujemo
 v večji skupini, ki pa se na razgibanem terenu kmalu zabije na več 
manjših, do cilja je le še okoli 60, večinoma nezahtevnih, kilometrov. 
Za Semičem nas čaka le še zaključni klanček na Jugorje in kasneje na 
Vahto in končno ... Spust do cilja pri Motelu Prepih, ki se nam je 
prikazal po 328 prevoženih kilometrih in dobrih 4300 višinskih metrih. 
Prijetno
 utrujeni in večinoma navdušeni nad traso smo pojedli še telečjo obaro, 
ki so nam jo pripravili v restavraciji. Tudi palačinke presenečenja so 
bile enkratne, menda tudi tiramisu in ostale sladke dobrote. 
Malo
 pred uradnim koncem sta z malo razlike v cilj prispela še Damjan in 
Dušan. Žal tega breveta nista končala dva udeleženca, nekateri pa so se 
prvič spopadli s tako dolgo razdaljo. Kakorkoli že, iz srca čestitam 
vsem, ki ste uspeli, dvema, ki pa jima ni uspelo, pa želim, da jima 
naslednjič to uspe. 
Med
 udeleženci nas je bilo tudi nekaj takih, ki gremo čez nekaj dni na DOS.
 To je bila prava priložnost za testiranje forme. Nekateri so v 
zastrašujoče dobri formi in so po mojem mnenju v najožjem krogu 
favoritov za stopničke v solo konkurenci. Moja forma sicer ni taka kot 
lani, a še vedno dovolj dobra, da ob normalnem poteku dirke, ne bi smelo
 biti težav s prihodom v cilj. Dobrih 300 kilometrov solo vožnje je bil 
zelo dober trening.  
Tanja
 je zgodba zase. Po skoraj enomesečni kolesarski pavzi zaradi ledvičnega
 kamna, ki so ji ga odstranili šele pred nekaj dnevi, je vozila 
neverjetno dobro in je brez večjih težav prišla v cilj. Čestitke, Tanja,
 spet si bila edina ženska, ki se je opogumila in nastopila brevetu!
Matej je že izkušen randonneur, zato mu niti kriza ni prišla do živega in je suvereno pripeljal v cilj. Čestitam! 
Ta
 brevet nam je ponudil neskončno število klancev, spustov, ravnine, 
izredno lepe pokrajine in večinoma neprometne ceste. In seveda 
spoznavanje krajev, kamor običajno le redko zaidemo. Ne morem se 
odločiti, kateri del pokrajine mi je bil najlepši. Povsod je bilo lepo. 
Vsekakor
 pa ta brevet ni za vsakogar in od udeležencev terja več kot dobro 
fizično in psihično pripravljenost. Nslednje leto bo spet. Boš zraven?