Pravzaprav je bil to brevet po
Dolenjski, Suhi krajini in Beli krajini. Letos prvič in prav gotovo ne
zadnjič. V organizaciji našega
ŠD BIK.SI nam je še vreme služilo. Pravzaprav je bilo na trenutke kar prevroče,
saj mi je na števcu kazalo najvišjo temperaturo 33 stopinj. Od članov našega športnega društva sta se poleg mene tega breveta udeležila še Tanja in Matej.
V soboto, 28.4.2012, se nas je ob šestih zjutraj na parkirišču
restavracije Prepih,
nekaj kilometrov južno iz Novega mesta, v smeri proti Metliki, zbralo
27 randonneurjev, od tega ena ženska, vsi pa smo bili iz Slovenije. Lepo
število udeležencev za ne ravno lahkoten brevet. Po nekaj obveznih
napotkih udeležencem, med drugim tudi, naj ne pretiravajo z
razkazovanjem moči, ker se jim lahko na koncu maščuje, je prva skupina
že štartala. Kmalu za njo še naslednja in tako dalje. Sam sem počakal do
sedmih in morebitne zamudnike. Ni jih bilo in točno ob sedmih sem še
sam krenil na pot. Vozil sem s starejšim aluminijastim Wilierjem, s
katerim sem bil tudi v Franciji na znamenitem PBP.
Do
prve kontrolne točke je kar dobro letelo, čeprav nisem vozil do
skrajnosti. Povprečje 30 km/h se je do Trebnjega še dvignilo, potem pa
so se že začeli prvi klančki. Najprej Dečja vas, pa Rdeči kal, mimo
Dobrniča na Železno in že sem bil spet na stari magistralki. To je bil
pravzaprav daljši obvoz okoli Trebnjega, ki pa mi je izredno všeč in sem
ga že večkrat vozil na
Aleksejevih
dobrodelnih kolesarjenjih, vendar takrat vedno v nasprotni smeri. Vmes
sem prehitel Dušana, ki je vmes enkrat že zgrešil traso in si jo malo
podaljšal.
Sledil
je lep in položen klanec na Medvedjek, na katerem so obeležja v spomin
na slovensko osamosvojitveno vojno, takoj po Velikem Gabru pa sem
dohitel tudi štiri kolesarje
KK Djak
iz Nove Gorice. Skupaj smo oddelali še vzpon iz Zagorice, potem pa sem
nadaljeval v hitrejšem tempu. Spet smo se srečali na naslednji kontrolni
točki v Baru Levček nedaleč od Žužemberka, od koder se je ravno
odpravljala večja skupina s Tanjo, Matejem, Edijem, obema Simonoma, ...
''Le peljite naprej, vas bom že dohitel'' sem jim rekel, napolnil bidon s
pijačo in že sem nadaljeval.
Žužemberk.
Levo na glavno cesto in takoj desno v spust. Vidim Tanjino skupino,
kako se zgublja v predmestju velemesta Žužemberk. Menda se GPS ne sklada
s potno knjigo in so si namesto položne poti iz potne knjige raje
izbrali zelo strmo a krajšo pot. Tudi prav, jaz bom šel po položnejši.
Povprečje je še vedno blizu 30 km/h. Takrat za sabo slišim pok, ki pa je
bil malo drugačen kot takrat, ko povoziš kak kamenček, ki ga potem
odbije v kako železno ograjo. Nekaj metrov naprej, ko sem vozil čez most
čez Krko sem začutil zelo nestabilno kolo. Ustavim in ... Štala! Špica
na zadnjem obroču je počila. Raztegnem zavoro, a obroč še vedno drsa.
Zelo je zvit, ob ponovnem pregledu opazim, da je špica izruvana iz
obroča. Z mano sta Simon in Damjan, Ustavili so se tudi Djakovci, ki pa
so kmalu šli naprej. Kaj prida se ni dalo storiti. Opravim par
telefonskih klicev in dobim namig, da bi mi lahko zadnji obroč posodil
Slavko. Ja, ravno tisti Slavko, ki bi moral biti z nami, saj običajno ne
manjka na nobenem slovenskem brevetu. Ta dan pa je zbolel in ostal
doma. ''Takoj pridem'' in že je bil pri meni. Vmes je tudi Damjan
nadaljeval pot.
Cel
postanek je trajal okoli eno uro, ampak spet sem lahko vozil. Slavko,
hvala, res hvala. Kmalu prehitim Damjana, malo zatem spet Dušana, ki se
ne more načuditi, kako sem bil spet za njim. Pa, seveda, spet je klanec.
Suha krajina je enkratna za kolesarjenje. Ni ravnine. Le gor in dol.
No, še vsakega klanca je bilo konec in že sem bil na ravnini. Kakih 30
km jo je bilo, potem pa spet klanec proti Novi vasi, kjer je že bila
naslednja kontrolna točka. Tja spet pridem ravno v času, ko se Tanjina
skupina odpravlja naprej. Kmalu grem tudi sam naprej, tokrat nadaljujeva
skupaj s Simonom Krašno. Najprej v klanec, potem pa spust proti Loškemu
potoku. Tam dohitiva skupino s Tanjo, Matejem, Edijem, Simonom
Gregorčičem, ... Bolj ali manj nadaljujemo skupaj in že se spuščamo
proti mejnemu prehodu Podplanina. Že pred štartom sem opozarjal na ta
zelo strm in ovinkast spust, kljub temu pa je eden od udeležencev
grozljivo padel. Neverjetno, kako sta oba s kolesom preživela le z malo
odrgnin. Velika sreča!
Sledil
je spust ob Čabranki na hrvaškem delu trase. Deset kilometrov ga je
bilo, potem pa spet v Slovenijo in že smo v Osilnici, kjer je naslednja
kontrolna točka. V hotelu
Kovač smo se okrepčali s pašto in solato. Nekaterim se že pozna utrujenost, saj je za nami že skoraj 200 prevoženih kilometrov.
Nadaljevanje
je potekalo ob Kolpi. Večinoma ravnina, vmes le sem in tja kak krajši
klanček, ravno prav za treniranje intervalov. Skoraj celo ravnino sem
bil spredaj. Večkrat sem se ozrl nazaj, če je sploh kdo zadaj, saj ni
bilo nikogar slišati. Pa so bili, le tiho so bili kot na pogrebu. Nobene
debate in heca.
No,
potem smo končno le dočakali malo bolj razgiban teren. Najprej tri
kilometrski vzpon do Predgrada, pa potem še malo klančka do Starega
trga. Vmes smo se ustavili še v eni gostilni ob cesti z namenom le
napolniti bidone, a se je postanek kmalu kar razvlekel. Tudi
nadaljevanje je bilo pestro. Štiri kilometrski vzpon na Tančo goro se je
sicer iz začetnih 14% postavil malo bolj položno in že smo se hitro
spuščali proti Dobličam in Kanižarici. Od tam do Vinice ni ravnine, a se
tempo večinoma vseeno ni spustil pod 30 km/h.
Na zadnjo kontrolno točko pred ciljem, ki je bila v Ziljah v
Okrepčevalnici BIN,
kjer je kolesarjem prijazna točka, smo prispeli ravno pred temo.
Lastnica nam je pripravila sendviče, ki so zelo teknili po celodnevnem
prehranjevanju z raznim čokoladami, geli in podobnim.
Nadaljujemo
v večji skupini, ki pa se na razgibanem terenu kmalu zabije na več
manjših, do cilja je le še okoli 60, večinoma nezahtevnih, kilometrov.
Za Semičem nas čaka le še zaključni klanček na Jugorje in kasneje na
Vahto in končno ... Spust do cilja pri Motelu Prepih, ki se nam je
prikazal po 328 prevoženih kilometrih in dobrih 4300 višinskih metrih.
Prijetno
utrujeni in večinoma navdušeni nad traso smo pojedli še telečjo obaro,
ki so nam jo pripravili v restavraciji. Tudi palačinke presenečenja so
bile enkratne, menda tudi tiramisu in ostale sladke dobrote.
Malo
pred uradnim koncem sta z malo razlike v cilj prispela še Damjan in
Dušan. Žal tega breveta nista končala dva udeleženca, nekateri pa so se
prvič spopadli s tako dolgo razdaljo. Kakorkoli že, iz srca čestitam
vsem, ki ste uspeli, dvema, ki pa jima ni uspelo, pa želim, da jima
naslednjič to uspe.
Med
udeleženci nas je bilo tudi nekaj takih, ki gremo čez nekaj dni na DOS.
To je bila prava priložnost za testiranje forme. Nekateri so v
zastrašujoče dobri formi in so po mojem mnenju v najožjem krogu
favoritov za stopničke v solo konkurenci. Moja forma sicer ni taka kot
lani, a še vedno dovolj dobra, da ob normalnem poteku dirke, ne bi smelo
biti težav s prihodom v cilj. Dobrih 300 kilometrov solo vožnje je bil
zelo dober trening.
Tanja
je zgodba zase. Po skoraj enomesečni kolesarski pavzi zaradi ledvičnega
kamna, ki so ji ga odstranili šele pred nekaj dnevi, je vozila
neverjetno dobro in je brez večjih težav prišla v cilj. Čestitke, Tanja,
spet si bila edina ženska, ki se je opogumila in nastopila brevetu!
Matej je že izkušen randonneur, zato mu niti kriza ni prišla do živega in je suvereno pripeljal v cilj. Čestitam!
Ta
brevet nam je ponudil neskončno število klancev, spustov, ravnine,
izredno lepe pokrajine in večinoma neprometne ceste. In seveda
spoznavanje krajev, kamor običajno le redko zaidemo. Ne morem se
odločiti, kateri del pokrajine mi je bil najlepši. Povsod je bilo lepo.
Vsekakor
pa ta brevet ni za vsakogar in od udeležencev terja več kot dobro
fizično in psihično pripravljenost. Nslednje leto bo spet. Boš zraven?